JEDKANICE

Avtor: Marko Elsner Grošelj

Zbirka:VEDUTE

Marko Elsner Grošelj se v novih pesmih, ki se ujemajo s slikarskim nanosom barve na platno, bodisi da gre za sončne, ljubezenske ali senčne, meditativne, prizadeva z magijo in alkimijo jezika ustvariti pesem, položeno v tišino slike. Kajti zanj sta narava in tišina v njej zavetišče, ki mu omogoča globlji premislek o vprašanjih lastne in človekove eksistence nasploh. Zato ne preseneča, da svoje čudenje pred uganko življenja izreka z doseženim notranjim mirom, s katerim prisluhne tudi šepetu z druge strani, duhovnemu. V svetu, zaznamovanem z nasiljem, njegova lirika izstopa s svojim zagovarjanjem ljubezni. Vendar se ljubezenska strast v njih bolj sluti, kot iz njih čuti, ker jo prekriva megličasti sfumato. Skozenj žarčita toplina in nežnost ljubezenskega odnosa. Čeprav omenja vse na telesu ljubljene ženske, ki jo v tem pesniškem vzporednem svetu enači z naravo (in obratno), telesnost v njih ni le mesena, temveč je s poljubi, dotiki, božanji, smehljaji in šepeti dočarana v svetlobi, ki zmehča ostre robove sveta. V njegovih »ljubezenskih opisih« je marsikaj, ne le ustnice ljubljene, s katero deli kruh ljubezni, z ljubeznijo izrisano. V pesmih se od svetlobe ljubezni celo svetli mrak. Ljubezenska opojnost v njih je predvsem opitost z jezikom, s katerim opisuje tako obdobja začaranosti, kot tudi odčaranosti. Kajti v ljubezni, kot pri letnih časih – kot pravi – zima pride zagotovo. V ospredju njegove pesniške pozornosti je predvsem dragoceni trenutek, kot sotočje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki se, sorazmerno stopnjevanju zavesti o neizogibni smrti, odmika s svetlobno hitrostjo. Zavedanje smrtnosti naredi človeka majhnega, v njegovih pesmih pa je upesnjena prav veličina te majhnosti, ki prisluškuje svetu in sprejema življenje kot darilo. Josip Osti