Brezplačna dostava za vsa naročila

SONCE ZAHAJA V CELJU

Avtor: Eva Kovač

Zbirka:PIRAMIDA - zbirka sodobnega slovenskega leposlovja

Razvojni roman Eve Kovač, Sonce zahaja v Celju, na prvi pogled drastično vsakdanje obravnava temo odvisnosti od drog. Podstat, na katerem avtorica zgradi roman je presečišče življenjskih usod narkomana in študentke, ki se, ujeta v past reševanja partnerja od odvisnosti, odvisnosti navzame še sama. V osnovnem zgodbene ogrodju gre za klasičen Stockholmski sindrom, kjer se ugrabljenec po hudem boju za svojo lastno svobodo nazadnje slednji odreče in se zateče prav k ugrabitelju; postane vodljiv, ubogljiv in udeležen v ugrabiteljevem početju, četudi ve, da ne ravna prav. Stereotip odvisnikov je ta, da odvisniki v glavnem vidijo sebe in svoje globlje in resničnejše resnice, kar jemljejo kot izgovor za svojo pasivnost in odvisnost. Presenetljiva odlika romana Sonce zahaja v Celju pa je izrazit in zelo hitro opazen odmik od tega stereotipa; avtorica namreč v ospredje ne postavlja protagonistov, pač pa jezik; Eva Kovač besedo postavi na sam začetek kot osnoven vzgib in motiv za upovedovanje zgodbe. Poetičnost jezika s katerim se bralec skupaj z Evo Kovač utaplja v tesnobi, bolečini, hrepenenju in v globinah mračnega zapeljevanja trde droge, je naravnost presunljiva. Ob trdno zastavljeni strukturi in dramaturškemu loku, ki je blizu klasičnemu, nam avtorica skozi časovne in prostorske preskoke gotovo prvič v slovenski zgodovini predstavi antiprotagonista odvisniškega romana. Ta je namreč v romanu Sonce zahaja v Celju izrazito razgledan, senzibilen in analitičen. Premore zavedanje o svoji odvisnosti in jo jemlje izključno nase, kar je tako v življenju kot v tovrstni literaturi posebna redkost.

Hitri pregled

Razvojni roman Eve Kovač, Sonce zahaja v Celju, na prvi pogled drastično vsakdanje obravnava temo odvisnosti od drog. Podstat, na katerem avtorica zgradi roman je presečišče življenjskih usod narkomana in študentke, ki se, ujeta v past reševanja partnerja od odvisnosti, odvisnosti navzame še sama. V osnovnem zgodbene ogrodju gre za klasičen Stockholmski sindrom, kjer se ugrabljenec po hudem boju za svojo lastno svobodo nazadnje slednji odreče in se zateče prav k ugrabitelju; postane vodljiv, ubogljiv in udeležen v ugrabiteljevem početju, četudi ve, da ne ravna prav. Stereotip odvisnikov je ta, da odvisniki v glavnem vidijo sebe in svoje globlje in resničnejše resnice, kar jemljejo kot izgovor za svojo pasivnost in odvisnost. Presenetljiva odlika romana Sonce zahaja v Celju pa je izrazit in zelo hitro opazen odmik od tega stereotipa; avtorica namreč v ospredje ne postavlja protagonistov, pač pa jezik; Eva Kovač besedo postavi na sam začetek kot osnoven vzgib in motiv za upovedovanje zgodbe. Poetičnost jezika s katerim se bralec skupaj z Evo Kovač utaplja v tesnobi, bolečini, hrepenenju in v globinah mračnega zapeljevanja trde droge, je naravnost presunljiva. Ob trdno zastavljeni strukturi in dramaturškemu loku, ki je blizu klasičnemu, nam avtorica skozi časovne in prostorske preskoke gotovo prvič v slovenski zgodovini predstavi antiprotagonista odvisniškega romana. Ta je namreč v romanu Sonce zahaja v Celju izrazito razgledan, senzibilen in analitičen. Premore zavedanje o svoji odvisnosti in jo jemlje izključno nase, kar je tako v življenju kot v tovrstni literaturi posebna redkost.

Sorodne knjige


Book Image

Rojstva

Book Image

Malomeščani

Book Image

Boštjanov let

Book Image

Prestreljene sanje